Strani

sreda, 22. december 2010

Glavobol

Objavljeno v Sobotni prilogi, 18.12.2010

GLAVOBOL

Čas kosila, zunaj dež, moj glavobol postaja šibkejši. Sedim na svojem stolu in ob zvoku nekega uporniškega komada razmišljam o našem zaostalem, neprimernem, (mladi vstavite poljubno besedo, starejši pa ne, ker se to ne spodobi) šolskem sistemu. Jutri pišem test. Nekaj povsem normalnega za sedemnajstletno dijakinjo. Navajena sem neprestanih preverjanj, nenehnega pritiska, podzavestnega primerjanja in stremenja k preseganju same sebe … Nekakšen približek odraslega sveta. A ne bom pisala o tem, pisala bom o problemu, s katerim se večina odraslih verjetno težje poistoveti. Problem, kako prebaviti sto dvajset strani učbenika na leto pri predmetu, ki ga cenim ravno toliko kot star, posmrkan robec.

Odrasli večinoma uberete določeno pot, ki vas zanima in privlači, je tako? Seveda ste šli čez nek izobraževalni ciklus, zato pravim le: večinoma. Včasih je prav način izobraževanja, katerega cilj naj bi po mojem mnenju bil, da človek dobi osnove za življenje, kriv za propad potencialnega psihologa, pediatra, preciznega mehanika, pravnika … Predstavljajte si, da si želite postati psiholog. Pogoje za vpis najverjetneje poznate, zavedate se, da so pasji. Končni uspeh je vreden 40%, če ne boste pravdobri, se lahko kar obrišete pod nosom. Lahko se potrudite pri slovenščini, psihologiji, zgodovini … Pa se je tako lahko potruditi pri prav vseh predmetih? Boste kdaj odpustili sistemu, če vam bosta fizika in kemija uničili uspeh in sanje? Pa ju ne boste ravno veliko potrebovali pri študiju. Hja, boste zdaj rekli, dijaki moramo le stisniti zobe in pomisliti na svojo prihodnost, si mogoče malo zagroziti, na list napisati negativne posledice morebitnega neuspeha, se zapreti v sobo in pač prebaviti tisti učbenik, rešiti tistih 777 vaj, pa bo. Malo se ozrite nazaj in si predstavljajte, da to govorijo vam. Se vam v praksi te stvari zdijo enostavne? Dijaki SE zavedamo negativnih posledic, zavedamo se še mnogih drugih stvari, kajti o tem razmišljamo veliko več kot vi. Imamo tudi dovolj zdrave pameti, da se sprašujemo, zakaj. Ko se človek začne spraševati, zakaj, se privzgojena motivacija zamaje. Razumem, cenim in vem, da je dobro, da znam opisati prebavni cikel, umestiti obdobje baroka na časovni trak, računati procente, narisati graf hitrosti v odvisnosti od časa … Ne razumem pa, zakaj znam tudi podrobno v petih minutah opisati trebušno slinavko ali zakaj moram znati rešiti nalogo o hitrosti valovanja na struni, če se ne bom usmerila v stroko, pri kateri bom to znanje potrebovala. Ja, vsak človek mora imeti določeno širino, da lahko kvalitetno živi, dobro se mi zdi, da pri pouku poslušam zapletene stvari. Smešno, a ko mi pogled od profesorjeve glave zaide nižje, velikokrat vidim, da si pri razlagi pomaga - z gradivom. In to je dobro! Dandanes imamo vsi dostop do vsakega gradiva! Če me bo nekoč slučajno zanimalo vse o moji trebušni slinavki, si lahko o tem preberem na internetu ali pa v enciklopediji. Tisti, ki to vedo ob dveh zjutraj v pijanem stanju, no ja, tisti pa se imenujejo strokovnjaki.

Vrnimo se k našemu sistemu. Z dandanašnjim poukom se mi ne zdi prav nič narobe, prav čudim se, koliko lahko dijaki odnesemo od vsakega predmeta. Bi se mi pa zdelo fino uvesti nekaj sprememb: 

1. Dopustiti uporabo učbenika in/ali zvezka pri testih. Ja, vem da se na prvo uho sliši revolucionarno, vendar saj smo navsezadnje v informacijski dobi! Vse podatke lahko kadarkoli dobimo tako rekoč v hipu. Tisti, ki jih določen predmet zanima, bodo tako ali tako z veseljem sami poglobili svoje znanje. (Tu se pojavi vprašanje primernosti ocenjevanja znanja, testov in spraševanja, ki bo aktualno takrat, ko spremenimo osnovno miselnost). V tej smeri so korak v prihodnost naredili na pravosodnem ministrstvu, ki s svojim Pravilnikom o sodnih tolmačih na testih za strokovni naziv dovoljuje uporabo literature, slovarjev, priročnikov. Edino pravilno – navsezadnje bodo vse to uporabljali tudi pri svojem delu! Na moji šoli že lahko na primer pri latinščini na testih prevajamo s slovarji (potem, ko osvojimo neko osnovno besedišče). 

2. Ukiniti splošni končni uspeh, ki velikokrat prikrije učenčeve adute in šibke točke. Tu je že bil narejen vzpodbuden korak, ko je bil splošni uspeh ukinjen v osnovnih šolah. 

3. Nivojski pouk. Vsakega učenca zanima neko področje, medtem ko ga mogoče  drugo ne. V srednji šoli zna vsak dijak sam povedati, katera področja ga zanimajo in katera ne. A ne bi bilo dobro, da bi uvedli dve stopnji poučevanja vsakega predmeta? Pouk bi se izvajal v dveh skupinah (kot na maturi osnovni in višji nivo). Prva stopnja bi dijakom podala nujno potrebno znanje predmeta, druga stopnja pa celoten obseg in seveda nadgradnjo, ki bi bila zaradi zanimanja dijakov samoumevna. Tako bi vsak dijak dobil tisto najnujnejše, hkrati pa bi lažje razvijal svoje potenciale in dobil več znanja na interesnih področjih.

Spremembe v sistemu so delikatna zadeva, ker pa so tudi zelo aktualne, sem si drznila napisati ta sestavek, ki je posledica mojih prekucniških asociacij ob eni od mnogih učnih kriz, ki jih doživljam zadnja tri leta. Vse to so le ideje, nedodelane zamisli. Morda bodo  ganile kakšnega ministra, ki lahko v resnici kaj spremeni. Naloga nas, dijakov, pa je, da opozarjamo.

Oh, hvala Bogu, glavobol je minil.

Anja Longyka, 
dijakinja 3. letnika Škofijske klasične gimnazije

Zarja














ponedeljek, 13. december 2010

ESEJ?!

Tale sestavek pišem zato, ker sem en kanček jezna. Moram si malo pogreti dušo. In mogoče zato, da opozorim na problem, o katerem dijaki govorimo samo med sabo in v zvezi z njim nič ne storimo. Problem pisanja esejev.

Naj vam povem, kako je izgledalo pisanje mojega zadnjega eseja. Najprej sem tri minute izbirala naslov. Ko sem se odločila, sem pričela z osnutkom. Navedba podatkov, opombe k vsaki točki ... Čas je tekel, minilo je že petnajst minut. Začela sem razmišljati, kako bi spis povezala v smiselno celoto. V ozadju je tiktakala ura. Tik tak. Tik tak. Nadležno. Minilo je že petindvajset minut, moj list še vedno prazen. Tukaj se začne panika - večina sošolcev divje piše, le Anže tako kot jaz pogleduje naokoli, prav tako s praznim listom pred seboj. Spogledava se in se popolnoma razumeva. K vragu, rečem, in začnem pisati prvo stvar, ki mi pade na pamet - najbolj nemogoč, brezzvezen uvod, od katerega me boli glava že med pisanjem. Kmalu mi zmanjka niti, obesim se na podatke, potem neham pisati ter se osem minut sprašujem, v čem je smisel tega eseja. Imam še pet minut, v katerih napišem polovico spisa. Rezultat? Spis z bednim uvodom, suhoparnim jedrom in imaginarnim zaključkom, ker mi je zmanjkalo časa.

Prva stvar, ki mi gre v nos - omejen čas. od kje, za vraga, vam ta ideja? mar si ljudje, ko hočemo nekaj napisati, prižgemo štoparico ali budilko (tu izvzemimo novinarje, ki se takega pisanja učijo na faksu)? Ideja omejenega časa je popolnoma zblojena. Poskusite v eni uri napisati besedilo na določeno temo, dolgo šeststo besed, z opornimi točkami in zmerno količino podatkov. Stavim žepnino, da vam izdelek ne bo všeč. Marsikaj bi lahko naredili bolje. Teh šestdeset minut boste pod strašnim časovnim pritiskom. Mogoče vas bo sram izdelek komurkoli pokazati. Definitivno se v tako kratkem času ne boste mogli dodobra vživeti v vsebino, jo zaokrožiti, da spis ne bo samo odgovarjanje na oporne točke, in pisanja pregledati ter popraviti. Po mojem mnenju naj bi se dijaki v šoli naučili napisati nekaj dobrega, ne pa nerealnega hitrostnega pisanja. Druga stvar, ki me teh nekaj let, odkar pišemo eseje, bode, je ta, da moramo esej napisati ob točno določenem času na ekzaktnem mestu. Pisanje ni tehnična stvar. Človekovo počutje lahko močno vpliva na njegovo koncentracijo in navdih. Nismo roboti, ne moremo biti točno tisto uro točno tisti dan vsi polni inspiracije in optimalno razpoloženi. Sama lahko v eni uri napišem od dvesto do tisoč sedemsto besed. Kar velika razlika, kajne?

V zvezi s prvima dvema točkama imam predlog. Naše eseje lahko primerjam z načinom ocenjevanja domačih branj. Pri domačih branjih gre pravzaprav za enak esej, kot ga pišemo v šoli, samo da imamo zanj teden dni časa in vso potrebno literaturo, da lahko napišemo kar se da dober izdelek. Torej gre za isto stvar, v drugem primeru pač brez nepotrebnega časovnega pritiska. Moj predlog: vse eseje bi lahko pisali doma. Seveda ob takih idejah profesorjem v trenutku vstanejo vse dlake, češ, potem bodo vsi dijaki goljufali, namesto njih bodo esej napisali starši, in podobno. Zakaj nam ne zaupate? Saj imate več moči od nas; ob vsaki dilemi o pristnosti in avtorstvu izdelka nam lahko prisolite negativno oceno. Brez skrbi, naslednjič bomo spis gotovo napisali sami. Če si v redovalnici ogledamo ocene naših domačih branj, bomo našli tako dvojke kot petice, večina pa bo trojk in štiric.  Kaj nam to pove? Ja, v mislih imam isto kot vi; to pove, da dijaki dejansko ne goljufamo. Razburljivo, ne?

Zgoraj sem omenila, da si lahko doma pomagamo z literaturo, v šoli pa nam je ta možnost odvzeta. Ja, to je tretja stvar, ki me moti. Kaj sploh pričakujete od nas? Ni mi jasno, je pri esejih bolj važno to,da natrosimo vse podatke, ali naša sposobnost razmišljanja, kritičnega pogleda na stvari in ubesedovanja le-tega? To mi po pravici povedano ni jasno. Meni bi bilo bolj pomembno to-drugo. Znanje podatkov se lahko preverja pri testih in spraševanju, če se že gremo na tak način. Ne pravim, da nam podatkov ne bi bilo treba znati, pravim le, da bi se morali pri esejih osredotočati na druge stvari.

Še vedno me muči vprašanje, čemu so eseji namenjeni?
Sporočilo, ki ga dobimo dijaki: preverjajo, kako dober esej lahko dijak napiše v določenem času. Kaj je tukaj realnega? Popolnoma nič. Tale sestavek sem napisala v uri in pol. Vmes sem šla dvakrat na stranišče, naročila, popila in plačala sem kakav s smetano in odgovorila na dva klica. Pisala sem v kavarni, ker se tam počutim najbolj 'literarno'. Zdajle, po nekaj urah, me je zanimalo, če Word 2007 govori resnico in beseda izgledati ni knjižna. Pogledala sem v slovar, videla da je in se nekaj naučila. Potem sem odkrila tri pravopisne napake in jih popravila. Ker tako je življenje. 

nedelja, 28. november 2010

Snežinke

Gledam vojno v svoji glavi. Vojno med stvarnim in nestvarnim. Bojim se, da bo zmagalo stvarno. Oseba noče več živeti, zgodba noče biti epska. Sprašujem se, kam je šla obilica domišljije. Je neoborožena pobegnila? Morda jo je ugonobila kruta iznakažena pesem realnosti, ki daje svojstven, drugačen navdih. Da, pomanjkanje navdiha je navdih. Zunaj se vrtinčijo snežinke. Ne ganejo me in to ni dober znak. Kaj se je zgodilo z mojo dušo? Nekoč je frfotaje odkrivala svobodo, zdaj s porezanimi krili gleda skozi rešetke. Posiljena sem od sveta. Ne vem, kaj se v resnici dogaja s snežinkami. Vem le, da se vrtinčijo. In to ni dovolj.

Včasih si želim, da bi resnićnost spet postala pravljica.

sreda, 24. november 2010

Zadnje jesensko sonce

 Znanka me je že pred časom prosila za portret sebe in svojih dveh sester. Danes popoldne smo ujele še zadnje tivolske sončne žarke. :)

torek, 16. november 2010

God sv. Stanislava


Nekaj utrinkov z letošnje Akademije. :)






Začetek


Če bi me vprašali, zakaj sploh pišem te besede, ne bi znala takoj odgovoriti. Vsi pišejo blog. To seveda ni res, najbrž pa bi ga vsi pisali, če bi imeli smisel za to. Po mojem mnenju je v vsakem človeku kanček ekshibicionista, vsaka duša hoče kdaj na oder. Pisati je včasih lahko odrešujoče. Napišem lahko stvari, ki jih najverjetneje nikoli ne bom sposobna izreči, tipkovnica pa prenese vse. Je kot slikarsko platno, nad katerim se lahko izživljam, ko izgubim nit, ko izgubim smisel, ko zmanjka stenja in sveča ugasne. In fino je vedeti, da mogoče te moje besede nekdo bere in čuti z mano. Čeprav so osebne stvari, je to lahko moj način, kako se osvobodim notranje kletke.


Potem pa preberem napisano in se zgrozim, kako so moje misli zmedene, ko poskušam napisati nekaj resnega. Vsako poved trikrat popravim in hkrati razmišljam, da preveč kompliciram. Perfekcionizem sploh ni prijetna lastnost. Sicer pa se mi je zdajle zataknilo in se ne bom več pretvarjala, da sem melanholične volje. Ker nisem. Pravzaprav sem vznemirjena! Naredila sem svoj blog, mogoče imam pa pred sabo kariero v stilu Pereza Hiltona! :P



Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...