Strani

sreda, 22. december 2010

Glavobol

Objavljeno v Sobotni prilogi, 18.12.2010

GLAVOBOL

Čas kosila, zunaj dež, moj glavobol postaja šibkejši. Sedim na svojem stolu in ob zvoku nekega uporniškega komada razmišljam o našem zaostalem, neprimernem, (mladi vstavite poljubno besedo, starejši pa ne, ker se to ne spodobi) šolskem sistemu. Jutri pišem test. Nekaj povsem normalnega za sedemnajstletno dijakinjo. Navajena sem neprestanih preverjanj, nenehnega pritiska, podzavestnega primerjanja in stremenja k preseganju same sebe … Nekakšen približek odraslega sveta. A ne bom pisala o tem, pisala bom o problemu, s katerim se večina odraslih verjetno težje poistoveti. Problem, kako prebaviti sto dvajset strani učbenika na leto pri predmetu, ki ga cenim ravno toliko kot star, posmrkan robec.

Odrasli večinoma uberete določeno pot, ki vas zanima in privlači, je tako? Seveda ste šli čez nek izobraževalni ciklus, zato pravim le: večinoma. Včasih je prav način izobraževanja, katerega cilj naj bi po mojem mnenju bil, da človek dobi osnove za življenje, kriv za propad potencialnega psihologa, pediatra, preciznega mehanika, pravnika … Predstavljajte si, da si želite postati psiholog. Pogoje za vpis najverjetneje poznate, zavedate se, da so pasji. Končni uspeh je vreden 40%, če ne boste pravdobri, se lahko kar obrišete pod nosom. Lahko se potrudite pri slovenščini, psihologiji, zgodovini … Pa se je tako lahko potruditi pri prav vseh predmetih? Boste kdaj odpustili sistemu, če vam bosta fizika in kemija uničili uspeh in sanje? Pa ju ne boste ravno veliko potrebovali pri študiju. Hja, boste zdaj rekli, dijaki moramo le stisniti zobe in pomisliti na svojo prihodnost, si mogoče malo zagroziti, na list napisati negativne posledice morebitnega neuspeha, se zapreti v sobo in pač prebaviti tisti učbenik, rešiti tistih 777 vaj, pa bo. Malo se ozrite nazaj in si predstavljajte, da to govorijo vam. Se vam v praksi te stvari zdijo enostavne? Dijaki SE zavedamo negativnih posledic, zavedamo se še mnogih drugih stvari, kajti o tem razmišljamo veliko več kot vi. Imamo tudi dovolj zdrave pameti, da se sprašujemo, zakaj. Ko se človek začne spraševati, zakaj, se privzgojena motivacija zamaje. Razumem, cenim in vem, da je dobro, da znam opisati prebavni cikel, umestiti obdobje baroka na časovni trak, računati procente, narisati graf hitrosti v odvisnosti od časa … Ne razumem pa, zakaj znam tudi podrobno v petih minutah opisati trebušno slinavko ali zakaj moram znati rešiti nalogo o hitrosti valovanja na struni, če se ne bom usmerila v stroko, pri kateri bom to znanje potrebovala. Ja, vsak človek mora imeti določeno širino, da lahko kvalitetno živi, dobro se mi zdi, da pri pouku poslušam zapletene stvari. Smešno, a ko mi pogled od profesorjeve glave zaide nižje, velikokrat vidim, da si pri razlagi pomaga - z gradivom. In to je dobro! Dandanes imamo vsi dostop do vsakega gradiva! Če me bo nekoč slučajno zanimalo vse o moji trebušni slinavki, si lahko o tem preberem na internetu ali pa v enciklopediji. Tisti, ki to vedo ob dveh zjutraj v pijanem stanju, no ja, tisti pa se imenujejo strokovnjaki.

Vrnimo se k našemu sistemu. Z dandanašnjim poukom se mi ne zdi prav nič narobe, prav čudim se, koliko lahko dijaki odnesemo od vsakega predmeta. Bi se mi pa zdelo fino uvesti nekaj sprememb: 

1. Dopustiti uporabo učbenika in/ali zvezka pri testih. Ja, vem da se na prvo uho sliši revolucionarno, vendar saj smo navsezadnje v informacijski dobi! Vse podatke lahko kadarkoli dobimo tako rekoč v hipu. Tisti, ki jih določen predmet zanima, bodo tako ali tako z veseljem sami poglobili svoje znanje. (Tu se pojavi vprašanje primernosti ocenjevanja znanja, testov in spraševanja, ki bo aktualno takrat, ko spremenimo osnovno miselnost). V tej smeri so korak v prihodnost naredili na pravosodnem ministrstvu, ki s svojim Pravilnikom o sodnih tolmačih na testih za strokovni naziv dovoljuje uporabo literature, slovarjev, priročnikov. Edino pravilno – navsezadnje bodo vse to uporabljali tudi pri svojem delu! Na moji šoli že lahko na primer pri latinščini na testih prevajamo s slovarji (potem, ko osvojimo neko osnovno besedišče). 

2. Ukiniti splošni končni uspeh, ki velikokrat prikrije učenčeve adute in šibke točke. Tu je že bil narejen vzpodbuden korak, ko je bil splošni uspeh ukinjen v osnovnih šolah. 

3. Nivojski pouk. Vsakega učenca zanima neko področje, medtem ko ga mogoče  drugo ne. V srednji šoli zna vsak dijak sam povedati, katera področja ga zanimajo in katera ne. A ne bi bilo dobro, da bi uvedli dve stopnji poučevanja vsakega predmeta? Pouk bi se izvajal v dveh skupinah (kot na maturi osnovni in višji nivo). Prva stopnja bi dijakom podala nujno potrebno znanje predmeta, druga stopnja pa celoten obseg in seveda nadgradnjo, ki bi bila zaradi zanimanja dijakov samoumevna. Tako bi vsak dijak dobil tisto najnujnejše, hkrati pa bi lažje razvijal svoje potenciale in dobil več znanja na interesnih področjih.

Spremembe v sistemu so delikatna zadeva, ker pa so tudi zelo aktualne, sem si drznila napisati ta sestavek, ki je posledica mojih prekucniških asociacij ob eni od mnogih učnih kriz, ki jih doživljam zadnja tri leta. Vse to so le ideje, nedodelane zamisli. Morda bodo  ganile kakšnega ministra, ki lahko v resnici kaj spremeni. Naloga nas, dijakov, pa je, da opozarjamo.

Oh, hvala Bogu, glavobol je minil.

Anja Longyka, 
dijakinja 3. letnika Škofijske klasične gimnazije

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...