Strani

sreda, 26. januar 2011

Portret

Nekje, izven sveta, vlada črnina. Črnina vlada izven živega, hkrati pa vpija živo, kakor le ona zna. Ni izbirćna, ker ne izbira sama. Izbere človek. Na krilih belega angela vstopi v svet, poln temnih, sivkastih saj, ki ga sčasoma prekrijejo; sprva dobro vidi skozi tanko kopreno, ki se počasi debeli, dokler ni bolj črna kot siva. Črne saje privabijo nove črne saje. Človek se zaćne otepati, da bi znova zaživel. Saje se za nekaj časa umaknejo. Tiho prežijo na osebo, se hranijo z lučjo, katere nit ugaša. Črnina prepljavlja vsihajočo svetlobo okoli duše, duša pa jo predihava, da se ta kmalu zaredi tudi v fizični notranjosti. Teža življenja preglasi to lahkost, nežno nedolžno svetlobo. Žarnica stori še zadnji utripljaj, oči poslednjič zablisnejo, in nastopi smrt.

Žarnica pa včasih najde nov stik. Trda je, ostra, pa vendar živa ta vztrajna luč, sij okoli telesa, obraza. Prosila je za pomoč črnino in njen invalidski voziček, sklenili sta premirje. Oči, ki ne vidijo izza črnih očal, gube, ki narišejo črne sence, črna jama brez kapnikov v ustni votlini, črna jopica duši gledalca, za vidnim pa nevidno, ki utripa v črni srčni votlini, črne žile prodirajo na utrujeno površje. Vse to je čudežno bitje, ki je našlo stik s črnino. Ustvarilo je pisan svet na svojem obrazu. Mlad človek mora pisati sam, starost sama zarjavelo piše zgodbe. Ko sem ji povedala, da jo fotografiram, je hripavo zagodla: „Samo ne s flešem v oči.“

Oko jo vidi, slepo oko jo čuti. Svetlobo.



Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...