Strani

nedelja, 23. oktober 2011



DNEVNIK TURNEJE PO ANGLIJI


SREDA, 12.10.2011; Gatwick, Brighton

Ura je šest. Zjutraj. Začetek našega potovanja. Dekleta se zbiramo in drenjamo v hali na letališču. V zraku vlada prijeten občutek pričakovanja. Pričakovanja čudovitega tedna, polnega zborovskih melodij.



Ob pol osmih se parkiramo v majhno Adriino letalo. Letimo mirno. Čez eno uro in pol pristanemo v Gatwicku. Letališče je ogromno, vsaj desetkrat večje kot Brniško! Sledi dolgo čakanje na avtobus. Končno se pripelje. Prenekatera ima težave z vstopom, saj tam, kjer običajno hodimo noter, sedi šofer. Ko se vse posedemo, nas avtobus popelje skozi prelepo angleško pokrajino in zanimive vasi s prečudovitimi opečnatimi hišicami. Ko končno pridemo v naš SoBo hostel v neposredni bližini centra Brightona, nas čaka še ena porcija čakanja, tokrat na nekoga, ki bi nam odprl vrata v stavbo. 


Čez kar nekaj časa smo razporejene po različno velikih sobah - te imajo od štiri do kar šestnajst ležišč. Po zunanji obliki je naš hostel značilna angleška malomeščanska vrstna hiša, kar nas je vsekakor razveselilo, vendar se izkaže, da notri dobiš občutek, da si na ladji.


Na ozki, neurejeni, ceneni ladji.


Kovčke moramo zvleči tri nadstropja visoko po strmih stopnicah. Ko se namestimo, se zberemo pred hostlom in se ob obali odpravimo proti centru mesta, kjer se tudi malce okrepčamo. 


Sledi pevska vaja, nato odhod v Lancing. Po polurni vožnji z avtobusom se raztovorimo in zasedemo zanimivo cerkvico, v kateri zvečer nastopamo. Tu tudi zvadimo še nekaj pesmi, ki nam jih ni uspelo v hostlu, namreč, jedilnica, v kateri smo vadile, je bila bolj podobna malo večjemu kabinetu. Po vaji nas pričaka večerja, ki so jo za nas skuhale prijazne župljanke. Kot se za dobre gostitelje spodobi, so celo prevedle meni. No, ja: 


Po večerji sledi intenzivno preoblačenje in lepotičenje za koncert. Končno je ura 19:15. Koncert v cerkvi otvorimo skupaj z domačim župnijskim zborom z velikonočno alelujo. Mogočnost tako velike skupine glasov je za vse prisotne naravnost veličastna. Koncert se nadaljuje z venčkom pesmi domačega zbora, ki je sestavljen iz pevcev širokega starostnega razpona; med soprani najdeš vse od študentk in starih žena do invalidke na vozičku. 

Potem napoči čas za naš nastop. Kot vedno, ga otvorimo z prihodom iz strani in publiki v pesmi zaželimo dober večer. Nato odpojemo naš program, med drugim tudi pesem Godec, ki jo je posebej za nas napisal Damijan Močnik. Publika je navdušena. Prejmemo celo stoječe ovacije in prisotni se dobesedno grebejo za naše CD-je. Vzdušje je ves ča koncerta fantastično. Po koncertu nam domačinke postrežejo s še nekaj dobrotami, vse pa že komaj čakamo, da bo (pre)dolgega dneva konec. Z avtobusom se vrnemo v hostel in popademo v postelje.







ČETRTEK, 13.10.2011; Brighton, Lancing

Dan se prične z ležernim vstajanjem (šele ob osmih!) in nadaljuje s skopim zajtrkom, ki ga streže ena sama "kuharica". Prosto dopoldne. V majhnih gručah si lahko privoščimo sprehod do centra ali skodelico čaja v bližnji čajnici, nekatere ta čas izrabimo za obseden pohod po trgovinah. 



Opoldne se zberemo in odpotujemo v prelepo mestece, Stayning, ali kakor ga radi imenujejo prebivalci, "Lovely Little Town". S tem opisom pravzaprav povedo vse; mesto je arhitekturno izjemno enotno, sestavljeno iz majhnih hišk z majhnimi okni in še manjšimi vhodnimi vrati. Najprej skupaj obiščemo lokalno pokopališče in cerkev svetega Andreja, nato si privoščimo kratek ogled mesteca, vse skupaj pa zaključimo z bogatim kosilom v tamkajšnji restavraciji. 







Ko se nam ogromna količina izvrstne lazanje nekoliko poleže, nadaljujemo pot proti Lancing collegu. Okoli treh popoldne zagledamo prve stolpiče. Sledijo zametki velikega gradu in cerkve v neogotskem slogu. Ena od punc pove, da so na tej sloviti zasebni šoli nameravali snemati šolske scene iz filmov Harry Potter, vendar producenti niso dobili dovoljenja. Šola je res veličastna. Skozi premnoge hodnike in sobane se sprehodimo do dvorane, v kateri bo zvečer potekal koncert. 










V dvorani izpeljemo kratko vajo, potem se premaknemo v kripto cerkve, kjer nadaljujemo s petjem. Današnji koncert bo po mojem mnenju res neverjeten, saj dvorana, v kateri bomo pele, slovi po izjemni akustiki. Komaj čakam!


PETEK, 14.10.2011, Brighton, Manchester

Ura je devet zjutraj. Danes smo se zbudile v prelep, jasen sončen dan, hitro pojedle zajtrk, zdaj pa se že peljemo proti naši naslednji lokaciji, Manchestru, kjer bomo preživele naslednje tri dni. Včerajšnji koncert je bil čudovit. Po začetni pesmi smo zapele Da Höra ta Čaninawa, Jakobin pojat, Otrok s sončnico in druge. Sledil je nastop mešanega zbora dijakov iz Lancing Collega, ki se je po nekaj pesmih razredčil na komornega, nato pa smo slišale še oktet dečkov s pesmijo Labadi Labadoj. Koncert smo zaključile s še nekaj pesmimi. Po dogodku smo se karseda hitro odpravile domov na zaslužen počitek.








Zvečer.

Za nami je skoraj petsto kilometrov dolga vožnja iz Brightona v Manchester. Vmes smo naredile dva dvajsetminutna postanka, na katerih nas je navdušila raznovrstna ponudba tako hrane in pijače kot tudi izjemno poceni knjig. Okoli dveh popoldne smo končno prispele v naš novi hostel, ki je neprimerljivo boljši od tistega v Brightonu (čeprav za isto ceno). Ker smo bile že pošteno lačne, smo hitro odhitele na kosilo, sestavljeno iz vroče juhe in maslenih štručk, ki so ga postregli v hostlu. Sledilo je prosto popoldne, ki smo ga mnoge izrabile za krajši pohod po mestu, druge pa so raje malo počile. Manchester je eno tistih svetovljanjskih mest, v katerih najdeš vse, od pristnih angležov pa do zakritih muslimank, malih kitajčkov in nevarno delujočih črncev. Vzhičeno smo vzdihovale nad glamuroznim Hilton hotelom in neogotskimi visokimi javnimi stavbami, se čudile angleški mahnjenosti na božič - že oktobra lahko rezerviraš božično večerjo in planiraš, katere božične zabave se boš udeležil - ter hitele od ene do druge zanimive trgovinice. Ob pol sedmih smo se vrnile v hostel in se zbrale v jedilnici. Danes nismo imele nobenega koncerta, zato smo izvedle zares temeljito, tri ure trajajočo vajo. 











Ob pol enajstih zvečer smo utrujene popadale v posteljo in v pričakovanju jutrišnjega dne, ko nas čaka prvi od dveh pomembnejših koncertov, zaspale.


SOBOTA, 15.10.; Manchester.

Pred nami je zadnji koncert pred jutrišnjim tekmovanjem Let the people sing. Letos je pritisk seveda veliko manjši, ker bomo kot lanske zmagovalke pele le kot častne gostje in našim naslednikom izročile pokal. Prosili so nas, naj predstavimo nekaj domačih ljudskih in umetnih skladb, zato je naš današnji program takle:


Bog daj bog daj,


Discunt infantes Domino Laudes,


Godec pred peklom,


Igraj Kolce,


Zdaj smo delo dokončali


Ura je pol enajstih dopoldne in naša vaja na Salfordski univerzi traja že eno uro. 







Utrujenost že rahlo vpliva na kvaliteto naših glasov, vendar Helena meni, da se bomo do večera gotovo zbudile. Jutro se je spet začelo ležerno. Ob osmih smo v jedilnici pojedle bogat samopotrežni zajtrk. Kljub napornemu dogajanju nekaj punc že pred zajtrkom hodi na jutranji tek. V Manchestru je tekačev neprimerljivo manj kot v obmorskem Brightonu. Nikjer tudi ni kaj dosti športnih površin, kaj šele kolesarskih stez! Čeprav je sobota, se zjutraj v centru kar tare ljudi, ki hitijo po najrazličnejših opravkih.

Zvečer.

Za nami je čudovit dan. Pica v futurističnem BBC centru. Tonska vaja. Vaja. Počitek. Vaja. Vaja. Koncert. Norvežani, Bolgarke, Finci ...


















NEDELJA, 16.10.2011; Manchester.

14:00.

Ravnokar smo prispele na vajo na salfordsko univerzo. Danes pojemo nekoliko težji, tekmovalni repertoar pesmi, vendar smo po včerajšnjem uspešnem koncertu čudovito razpoložene, zato bo zagotovo vse teklo kot namazano. Nekaj več o minulem večeru:


Dogodek se je zgodil v BBC-jevem studiu v Salfordu. Nastopilo je osem zborov; nekateri izmed njih so se publiki predstavili kot današnji finalisti, nekaj pa je bilo gostujočih, med drugim tudi šolski zbor Ifield Community College Choir (z dirigentom Patrickom Allenom), v katerem poje mešana ekipa mladih, ki predstavljajo skupaj kar štirinajst narodov sveta. Njihove pesmi je spremljala tudi skupina bobnarjev iz iste šole. Izmed tistih, ki bodo danes nastopili kot veliki finalisti, nas je najbolj navdušil bolgarski zbor Dragostin Folk (z dirigentom Stefanom Dragostinom), ki nas je s svojimi priredbami domačih skladb, pristno energijo in bolgarskimi narodnimi nošami popeljal na jugovzhod v to zanimivo deželo. Stefan, njihov dirigent, ki že štirideset let zbira bolgarske folklorne pesmi, o svojih pevkah pravi:"Ženski zbor Dragostin Folk je moj inštrument, na katerega 'zaigram' svoje ideje in uresničujem svojo filozofijo o združevanju tradicionalnega z današnjim."

Pevke so po odpetem programu požele huronski aplavz tako od laične publike kot tudi od drugih pevcev in njihovih dirigentov. Naša Helena ni ostala brez besed: "Sredi koncerta sem se zalotila, da zijam z odprtimi usti. Neverjetne so!"

Končno, po sedmih zborih in eni dvajsetminutni pavzi, je prišel čas za naš nastop. Kljub živčnosti smo publiko izjemno navdušile in prejele najglasnejši aplavz med vsemi zbori. Po koncertu so čestitke z vsega sveta kar deževale.

Vrnimo se v današnji dan. Ker je nedelja, smo se po jutranjem zajtrku zbrale pri maši. Vsem nam je zelo prijalo tričetrt ure miru in stika s samimi sabo, saj moramo sicer kar naprej nekam hiteti, še v počitku se moramo zaradi majhnosti sob neprestano umikati ali prekladati svoje stvari po sobi. Po maši smo imele nekaj prostega časa, ki smo ga porabile za tuširanje, pranje las, piling in druge lepotne priprave na današnji večer. Nekaj minut čez enajst smo hitro pograbile koncertne obleke in ostalo kramo ter se odpravile na tramvaj, ki nas je pripeljal do BBC Audio Studia. Tam smo tako kot včeraj šle na kosilo v BBC-jevo poslovno stavbo.












Po vaji na salfordski univerzi nas čaka še dolgo popoldne s tonsko vajo in veliko prestopanja po BBCju ... Ki se bo končalo s še enim čudovitim koncertom z narodi z vsega sveta. Le da bo danes vzdušje veliko bolj napeto kot včeraj, seveda. :)


PONEDELJEK, 17.10.2011, Manchester, London

13:00.

Sedimo na avtobusu. Večina deklet spi. Vozimo se proti Londonu.

Sinoči se je zgodil vrhunec naše turneje po Angliji. Nastopile smo (kot aktualne zmagovalke) na svetovnem radijskem tekmovanju 'Let the People Sing' in imele priložnost poslušati vse letošnje tekmovalce. 






Že na tonski vaji je bil pritisk velikanski. Kaj se bi zgodilo, če bi katera od punc zaploskala mimo ritma ali usekala napačen ton? Vse je moralo biti perfektno. Naš stres je malo zmanjšala naša Joži, ki je na vaji guncala afne in nas pripravila do smeha. 






BBC center je bil poln pevcev iz Evrope in sveta. Nekje pri vhodu v studio so svoj nastop pilile ljubke Švedinje, spet drugje so Bolgarke oblačile svoje prepoznavne tradicionalne noše. Me smo zasedle kopalnico v poslovni stavbi, potem pa se odpravile v posebno snemalno sobo, kjer smo oblekle naše zborovske obleke.







Kmalu je napočil čas, da se premaknemo v dvorano, kjer bo potekal koncert. Zasedle smo posebej za nas pripravljena mesta v prvih dveh vrstah. Ko se je dvorana napolnila, nas je pozdravila simpatična voditeljica in nam povedala, da bo koncert v živo predvajan po vsem svetu, zato velja poseben protokol ploskanja in karseda tiho poslušanje. V prvem delu smo slišali vse tri mladinske zbore; simpatične Švedinje, potem zbor, ki so ga v živo prenašali iz San Kalifornije in nazadnje dekliška zasedba iz Estonije, ki je z imenitnim izborom pesmi in izvrstnim nastopom, tako tehnično kot vizualno, najbolj navdušila gledalce in žirijo. Sledila je odprta kategorija, v kateri sta nastopila dva zbora. Kot prve so na oder stopile Bolgarke s svojim značilnim petjem iz grla, ki je tvorilo imenitno barvo. Kot že v soboto so požele ogromen aplavz, vendar so bile po mnenju mnogih dan prej veliko bolj prepričljive. Sledil je nastop mešanega zbora, ki nam je zapel nekaj zborovskih pop priredb, med drugim tudi slavno Viva La Vida. Tako kot pevke iz Bolgarije, so tudi oni poželi huronski aplavz z vpitjem. Navdušili so tudi žirijo, ki jih je okronala za zmagovalce odprte kategorije.

V dvajsetminutni pavzi je mnogo deklet pohitelo v toaleto, nekatere pa smo spregovorile z drugimi nastopajočimi. Vzdušje je bilo zares intenzivno – veliko preddverje je bilo nabito z glasnim praznovanjem Estonskega zbora in hkrati s solzami Švedinj, ki so v svoji kategoriji zasedle zadnje, tretje mesto.







Po odmoru so sledili nastopi štirih zborov finalistov v odrasli kategoriji. Najprej so se na oder zvrstili finci; mešani zbor je zapel tri pesmi. Čeprav so se tokrat vsake toliko časa tudi nasmehnili, so črne obleke razbile vsakršno simpatičnost pevcev. Predvidevam, da so svoj videz najbrž prilagodili zadnji pesmi – 'Jesus Christus pro nobis passus est'. Morda. Po nastopu Finskega zbora smo slišali prenos iz Nemčije. Zbor je zapel odlično. Nato se je oder znova napolnil, tokrat s simpatičnim študentskim ženskim zborom, ki je med drugim zbor z najdaljšim stažem na svetu! Pevke o navdušile tudi s svojim videzom – oblečene so bile v poljubne obleke v barvah marelice, rdeči, roza, bež in lososovi barvi. Po njihovem nastopu smo se znova preselili na Švedsko, tokrat v neposredni prenos. Nastopil je izredno kvalitetni mešani zbor, ki je s svojim repertoarjem pokril tako klasične zborovske napeve kot tudi sodoben stil z afriškimi bobni in različnimi načini petja. Izbor pesmi jim je dal možnost, da so res prikazali vse svoje izjemne vokalne sposobnosti in posledično tudi zmagali ne samo v kategoriji odraslih zborov, temveč tudi skupno. To pa je bila tudi zgodovinska zmaga, namreč, prvič se je zgodilo, da je na 'Let The People Sing' zmagal zbor, ki ni pel na mestu dogodka, ampak po prenosu v živo iz države, iz katere prihaja. Po razglasitvi so nam zmagovalci še enkrat zapeli eno od svojih pesmi, s tem pa dogodka še ni bilo konec. Končno je prišel čas še za naš nastop. Zapele smo:


Da Höra Ta čaninawa


Tota pulchra es


Las Amarillas


Otrok s sončnico


Tako kot dan prej smo prejele največji aplavz in po mnenju mnogih bi, če bi tekmovale, tudi letos bile zmagovalke. 








Po koncertu smo se vsi nastopajoči premaknili v BBC-jevo poslovno stavbo, kjer so nam organizatorji pripravili večerjo. Med jedjo smo se pomešale med ostale pevce in e družile s simpatičnimi Švedinjami, ki kljub mladosti zelo dobro obvladajo angleščino. Seveda nismo mogle oditi, ne da bi poiskale Bolgarke in jim postregle z obilico čestitk. Brez narodnih noš so bile zelo lepe in urejene. Z njimi smo celo zapele!







Po čudovitem večeru smo se polne energije vrnile nazaj v naš hostel in okoli enih zjutraj končno zaspale.


Današnji dan do zdaj še ni imel kakšnega posebnega vrhunca. Zjutraj smo pojedle zajtrk, potem smo v preddverje pritovorile naše kovčke in dolgo čakale našega šoferja. Zamudil je več kot pol ure, ko pa je prišel, se mu je sprdnilo, da bi moral še tričetrt ure počivati, preden bo lahko nadaljeval vožnjo. Ta čas smo nekako preživele, nekatere smo odšle na sprehod, druge so malo zadremale … Ob enajstih pa smo končno lahko prtljago naložile v avtobus , ki se je odpravil proti Londonu, naši zadnji destinaciji turneje.







Zvečer.

London. Ob pol treh je monotona zelena pokrajina postopoma prešla v urbano industrijsko naselje, ki se je do treh razvilo v glavno mesto Velike Britanije. Naš novi hostel se nahaja v neposredni bližini Hyde Parka na zahodnem delu Londona. Ko se je avtobus ustavil, smo se z zanimanjem ozrle naokoli in videle razkošne stavbe, med katerimi se je tlačilo razpadajoče, visoko poslopje, ki nikakor ni pristajalo splošnemu vtisu. Uganili ste (in tudi me smo takoj vedele), to je naš hostel. Ker je bilo v planu kosilo, smo prtljago kar se je dalo hitro odvlekle v naše sobe (in pri tem ugotovile, da je hostel še en primer ladijskih stopnic in hodnikov, poceni pogradov, pomanjkanja odlagalnih površin in pokvarjenih tušev) in se odpravile jest. Postregli so nam z najbolj pogosto ponujenim obrokom v Angliji – 'fish and chips', ocvrto ribo in pomfrijem, masten zalogaj pa smo pokrile še s sladoledom. Na tej točki se nas velika večina resno sprašuje, ali Angleži sploh vedo, kaj je to zdrava hrana. Po kosilu smo imele nekaj časa zase; bodisi smo šle na sprehod v Hyde Park bodisi smo malo zadrnjohale. Kmalu je ura napočila pet in čas je bil, da se s podzemno železnico, 'tube', odpravimo do mesta našega današnjega koncerta, cerkve St. Sepulchre v poslovno četrt. Cerkev je bila kar privlačna – s stebrov so med drugim visele originalne zastave iz angleških bitk. Sicer pa je celotno poslopje delovalo nekoliko samotno in zapuščeno.




Pred koncertom smo najprej na kratko povadile vstope v pesmi, nato pa smo se šle preobleč v naše zborovske obleke. Ko smo prišle nazaj v cerkev, ta ni bila čist nič manj prazna kot prej. Začelo nas je skrbeti – ali bo sploh kdo prišel? Na koncu se je izkazalo, da smo imele koncert za natančno enajst ljudi vključno z Anjo, Joži in Romanom. V cerkev se je zatekel neki brezdomec in najbrž popolnoma po nesreči naletel na nas, prav tako po nesreči je notri prišel neki Nizozemec, ki je iskala prenočišče. Primerno zabavni situaciji je padla tudi naša koncentracija, tako smo se med petjem večkrat izgubile ali zgrešile intonacijo, ampak Joži in Romana to sploh ni motilo. Počutila sta se počaščeno, ker smo koncert posvetili njima in ju tudi omenili v pesmi Jaakobin Pojat namesto dveh Jakobovih sinov.






Po 'koncertu' smo se skupaj sprehodile po Londonu mimo London Eye in čez Trafalgar Square. S podzemno smo se vrnile v hostel in po dolgih nočnih pogovorih počasi zaspale.


TOREK, 18.10.2011, London

9:00

Ravnokar smo pojedle popolnoma neimeniten zajtrk v razpadajoči in zatohli kleti hostla. Na voljo so bili toasti, mleko (zmešano z vodo) in (en sam) nož, margarina ter marmelada. Ko smo stale v vrsti za nož, je marsikatera izmed nas imela na zalogi kakšno nenavadno prigodo prejšnjega večera. Primer: dve punci sta z dvigalom odšli nadstropje previsoko, kjer je, ko so se vrata odprla, na hodniku ležal napol gol človek, pokrit z rjuho, in tiho klical na pomoč. Seveda sta ukrepali in vsega pijanega ga je odpeljala dežurna zdravstvena služba.
Čez pol ure se dobimo pred hostlom in se skupaj odpravimo do London Eye (Roman časti), nato pa nas čaka zasluženo prosto popoldne, ki ga bo večina najverjetneje izrabila za nakupovanje.

Zvečer.

Za nami je naporen dan; najprej sicer še relativno nenaporna vožnja z London Eye (velikim kolesom, s katerega imaš razgled na ves London), potem pa se je začelo neskončno pohajanje po londonskih ulicah in trgovinah. Nekatere smo obiskale tudi razstavo slikarja Degasa, ki te dni gostuje v Royal Academy of Arts. Na koncu dneva, ko smo se dobile v hostlu, da odložimo nakupljeno in odidemo na skupno večerjo, smo bile otovorjene z vrečkami iz Oxford streeta, Campbell towna, Harrodsa, raznih stojnic s spominki … V času kosila smo tudi ugotovile, da v mestu obstajajo lokali z zdravo in svežo pripravljeno hrano.
Zvečer smo (spet na Romanov račun) obiskale veleblagovnico Tesco in si nagrabile hrane za večerjo in jutrišnji zajtrk. Sledil je še en sprehod po mestu do B________ palače, kjer smo kraljici zapele podoknico. Ne, saj ne.
Ko smo prišle nazaj v hostel, je sledilo hitro basanje stvari v kovček in priprava na spanje, saj jutri vstanemo že ob petih in se odpravimo proti letališču.







SREDA, 19.10.2011, London, Ljubljana

14:00, doma.

Zgodnje vstajanje, avtobus. Dolga vožnja. Vse spimo. Letališče. Razvažanje prtljage po velikih terminalih, tekanje po 'duty free' trgovinah, panično iskanje izgubljene karte … Miren let. Adria nam postreže s slovensko glasbo in celo slovenskimi časopisi, da se res počutimo kot doma. Anglija je danes sončna. Srednja Evropa se skriva pod megleno zaveso, Slovenijo spira dež. Ura je pol enih, spuščamo se skozi plasti oblakov različnih barv sivin in belin. Pristanemo. Dolgo čakanje na prtljago, potem še kratek govor naše Helene. In Joži, seveda. Gremo domov.
Besede, s katerimi lahko najbolje opišem našo turnejo, so: NEPRECENLJIVA IZKUŠNJA. :)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...